Kdo mi je ukradel pokojnino? - Robert Kiyosaki in Edward Siedle

Glede na poročilo Svetovne zdravstvene organizacije bo do leta 2050 okoli dve milijardi ljudi starejših od 60 let, kar je v primerjavi z letom 2000, trikrat več.

Kakor koli to vidimo, na planetu zemlja nikoli ni živelo toliko starejše populacije.

Edina slaba stvar pri tem je, da ima zelo majhen odstotek teh ljudi dovolj osebnih prihrankov, da preživijo desetletja v pokoju.

Še huje pa je, da so tisti, ki računajo na tistih nekaj podjetjih, ki bi naj poskrbela za njihovo pokojnino, lahko prepričani, da se podjetja, ki vplačujejo v pokojninske načrte – sedanji in bivši delodajalci – posvetujejo s strokovnjaki in načrtujejo, kako delavce umakniti iz teh ugodnosti, do katerih vsi zmotno mislijo, da so upravičeni in prihraniti denar družbe.

Vse te tako imenovane “obljube,ˮ ki so jih delodajalci dali, so v najboljšem primeru pretresljive ali celo iluzija – brez vrednosti.

V tem trenutku poskuša podjetje General Electric – leta 2010 največje podjetje na svetu, ki je lani po 110 letih izpadlo iz indeksa DJIA – popraviti bilanco stanja tako, da je 100.000 svojim nekdanjim zaposlenim ponudilo mamljive vsote denarja v zameno, da se odpovejo svojim dragocenim pokojninam. Ti “pavšalni zneski” so po navadi skopi, vendar pa povečujejo vrednost in dobiček podjetja.

Pokojnine državnih in lokalnih vlad v ZDA imajo skoraj štiri trilijarde v sredstvih in zagotavljajo pokojnine približno 21 milijonom sedanjim in nekdanjim državnim in lokalnim uslužbencem. To so učitelji, gasilci in policisti, ki služijo ali so služili svojim skupnostim. Vendar pa je več kot polovica teh vlad po recesiji leta 2008 ugodnosti zelo oklestila. V obupanih zadnjih prizadevanjih, da bi rešili preskromno financiranje, so 1 trilijon dolarjev sredstev vladnih pokojnin preusmerili v najcenejše in najbolj tvegane naložbe, ki jih je kdaj koli zasnoval Wall Street. Ta nepremišljena igra na srečo bo le še pospešila plačilno nesposobnost.