Pobeg iz senc odvisnosti - Marko Tomanič

Nekoč sem se znašel na križišču dveh poti, prav tako kot v pesmi Roberta Frosta. Ena pot, bolj uhojena in zdelana, je bila tista, ki je bila priljubljena med množicami. Ni je bilo težko opaziti in slediti, saj so se na njej risali nasmejani obrazi ljudi, čutiti in videti pa je bilo veliko veselja ter zabave. A kljub številnim opozorilnim znakom, ki so mi jih posredovali moji notranji občutki, družina,… sem trmasto vztrajal in hodil po tej bolj uhojeni poti. Po nekaj letih na njej, sem začel spoznavati, da vodi naravnost do pečin, katerih nevarnost je bila jasna le tistim, ki so hoteli videti.

Kljub znakom, ki so kričali o nevarnosti, sem bil zaslepljen z množico in njihovimi površinskimi nasmehi, veseljem in zabavo. Vsi ti znaki so prikrivali globoko skrito bolečino. Ta pot je bila prekrita z zablodami, obljubami in iluzijami sreče, vendar je v njenem jedru bila praznina in neizpolnjenost.