Ne vemo, zakaj gre z nekaterimi moškimi in ženskami navzdol, medtem ko drugi ostanejo polni elana do konca svojih dni. Morda je izraz »da gre z njimi navzdol« preveč nejasen. Mogoče bi moral raje reči, da se ti ljudje enkrat v življenju prenehajo učiti in s tem prenehajo rasti.

Pri presojanju razlogov za to prenehanje učenja in rasti moramo sočustvovati. Morda so se ti ljudje v življenju soočali s težavami, katerim niso bili kos. Morda je nekaj močno ranilo njihovo samozavest ali njihovo mnenje o njih samih … ali pa so morda že tako dolgo v življenju tako močno hiteli, da so pozabili, čemu sploh tako hitijo.

Govorim o ljudeh, ki so se, ne glede na to, kako zaposleni delujejo, prenehali učiti in prenehali rasti.

Temu se posmehujem. Življenje je težko. Včasih je že vztrajanje samo po sebi dejanje poguma…

Moramo se soočiti z dejstvom, da je večina ljudi, ki so tam zunaj v svetu dela, bolj izčrpana kot se zaveda, in bolj zdolgočasena, kot je pripravljena priznati…

Znan francoski pisatelj je nekoč rekel: »Obstajajo ljudje, katerih ure se v določenem življenjskem trenutku ustavijo.« Opazoval sem že veliko ljudi, kako potujejo skozi življenje. In kot pravi Yogi Berra: »Prepričan sem, da večina ljudi vsakem življenjskem obdobju uživa v učenju in osebni rasti. Če se le zavedamo dejstva, da gre z nami navzdol, se na to nevarnost lahko pripravimo z obrambnimi ukrepi. Če se naša ura ustavi, jo lahko zopet navijemo.

- John Gardner

 

Lepo je biti v družbi optimistov, starih šestdeset, sedemdeset, osemdeset ali celo devetdeset let, ki se navdušeno veselijo novosti, vendar pa vse preveč  ljudi dovoli, da jim razočaranje in cinizem počasi izsesata življenjsko strast. Ko ostarijo, so zagrenjeni in utrujeni. Njihove mrtve duše so ujete v telesih, ki jih še ni zagrnila zemlja. Žalostno je videti ljudi, ki životarijo in čakajo na upokojitev. Svojo službo sovražijo ali jo komaj prenašajo in odštevajo ure do upokojitve, ko bodo lahko končno zaživeli. Odlašajo z življenjem, ob tem pa počasi umirajo. Če že dočakajo pokoj, se čudijo: »To je to? Je to res vse, kar mi ponuja življenje?«

»Kako dolgo že delate tu?« »Odkar mi je šef zagrozil, da me bo vrgel iz službe.«

Bistveno preveč ljudi se je v mislih že upokojilo, čeprav se vedno hodijo v službo. Delajo kot roboti, samo da bi dobili plačo. A po navadi se prav ti ljudje pritožujejo, da niso plačani, kolikor bi si zaslužili - lahko bi bili hvaležni, da je tako!

»Zaposleni upokojenci «, ki zapravljajo svoje življenje v »neperspektivnih službah«, ne uživajo pri delu. V službo hodijo samo zato, da bi preživeli, čeprav na neki način umirajo. Sužnji so, ne glede na to, koliko denarja zaslužijo in na kakšnem položaju se znajdejo.

Donatorstvo

Če nam želite pomagati pri uresničevanju našega poslanstva vas vabimo, da nam s svojim prispevkom omogočite nadaljnje delovanje. Hvala za vaš nesebičen prispevek pri širjenju finančnega izobraževanja.
 


| Pravno obvestilo|

Copyright © 2017 CASHFLOW KLUB BOGATI OČKA. Vse pravice pridržane.