»Še nikoli se mi ni zgodilo, ko sem prebiral katerokoli knjigo, da bi

si moral obrisati solze. Spoznal sem, da je to knjiga ne le avtorjeve,

ampak predvsem naše zgodovine: uporniške in žalostne, nesrečne,

junaške in podle, slavne in krvave ... ekstremne v številnih, a bistvenih

zadevah.

Občudujem avtorjevo duhovno moč, korajžo in idejno pripadnost, njegovo

nezlomljivo trdnost in vztrajnost v lastnem prepričanju, kljub

težkim klofutam, ki bi ga lahko iztirile. Občudujem njegovo ljubezen

do staršev, Bukovščice, soborcev in prijateljev. Tega ne zmore vsak!

Predvsem zato, ker se mu je zgodilo toliko hudega: kar dvakrat Goli otok,

sinonim za trpinčenje, sledil je trd boj za preživetje in hotenje

o(b)stati človek z dostojanstvom.

Kljub temu je njegova pripoved prijetna: Čisti govor, kratek stavek

malo 'pridevnikov' in olepšav, teče tako, kot da bi jo predstavljala

igralska ekipa na odru, kot da je posneta na filmski trak.

Ob branju knjige sem spoznal, kako podobna so si taborišča po svetu

Kar je Radovan opisal za Goli otok, sem doživel tudi sam, a brez takega

krutega maltretiranja, ko sem preživel 18 mesecev v ruskem ujetništvu

Vem, kaj je žica! In kaj hrepenenje po svobodi, da se znajdeš doma, da

vidiš materine oči, da greš lahko po svoje kamorkoli ... «

prof. Milan Detela